senca
nazaj
Kolumne, Novice

Poslanica Mitje Čandra ob slovenskem kulturnem prazniku

07/02/2024 20:33
Ustvarjalen in čuječ človek živi polno življenje, enkratno in neponovljivo. Prisluhnimo skrivnosti v sebi!

Ko sem se konec osemdesetih let iz otroških sanjarij prebujal v resničnost, se mi je na novo odkriti svet zdel še vedno precej pravljičen. Na eni strani osovražena država z okorelimi oblastniki in zbledelo ideologijo, na drugi strani civilna družba in kultura z malodane neskončno mavrico pogledov in ustvarjalnih praks.

Kar se je zdelo še do pred kratkim prepovedano in zamolčano – ali vsaj marginalizirano – je naenkrat pristalo v samem središču družbenega dogajanja, pravzaprav brbotanja, če ne kar vrenja, ki je vse bolj privzdigovalo pokrovko sistemskega nadzora in prisile. Intelektualna elita je s svojimi idejami  razburjala v Novi reviji, mladi avtorji s preiskovalnim novinarstvom in satiro v Mladini, tukaj so bili pankerji, pa Laibach in NSK, na nacionalnem radiu so naenkrat dobili domovinsko pravico katoličani in istospolno usmerjeni, oboji še nedolgo nazaj stigmatizirani in preganjani, ustanavljale so se ekološke iniciative, govorilo se je o pravicah žensk, človekovih pravicah in svobodi izražanja, v zraku je bila demilitarizacija, dišalo je po spravi in sožitju …

Devetdeseta, v katerih sem se osebnostno in intelektualno formiral, so bila sicer daleč od utopičnih pričakovanj s konca osemdesetih, a vendar je še živelo upanje, ki je naplavilo demokratizacijo in samostojnost. Še se je zdelo, da lahko sobivamo in se strpno pogovarjamo ne glede na vse mogoče razlike. Kultura sicer ni bila več poveličevana kot v času, ko še nismo imeli lastne države in je v marsičem nadomeščala državotvorne institucije in atribute, od vojske do diplomacije – in vendar so se ustanavljale številne nove zgodbe, od festivalov do založb.

Naše sosedstvo so sicer pretresale balkanske vojne, a svet se je nasploh zdel na poti sodelovanja in prepletenosti, ameriški intelektualec Francis Fukuyama je napovedoval konec zgodovine. Pred nami je bilo morda malo dolgočasno, a vsekakor stabilno in harmonično obdobje.

Po tridesetih letih ni skoraj nič tako, kot se je zdelo, da bo. Zgodovine ni konec, krize – od ekonomske in migrantske, do zdravstvene, energetske in varnostne si ne le sledijo ena za drugo, ampak se vse bolj sprijemajo v globalno krizo, ki lahko svet znova vrže s tečajev. Doma so delitve vse večje, prepadi vse globlji, ustvarjalnost in sobivanje na vse slabšem glasu. Kultura je postala bodisi cenena zabava, bodisi orožje za razplamtevanje strasti in sovraštva.

Morda je – kot tolikokrat v naši zgodovini – prav kultura ponovno preizkusni kamen naše prihodnosti. Jo bomo zmogli prepoznati kot prostor duhovne svobode in medij dialoga z drugimi in drugim? Ali pa jo bomo povsem izpraznili in zlorabili za netenje sovraštva?

Prepričan sem, da kulture ne gre podcenjevati. Med nami so še prisotna semena, ki lahko vzklijejo in ponudijo alternativo, tisto pravo alternativo samoumevnemu in v izključevanju utemeljenemu pogledu na svet. Ustvarjalen in čuječ človek živi polno življenje, enkratno in neponovljivo. Prisluhnimo skrivnosti v sebi!

X

Preden greš…

Zanima me tvoje mnenje. Sodeluj in pomagaj ustvariti boljšo in pravičnejšo Slovenijo.👇🏻

Hvala!
dr. Anže Logar

X

Zanima me tvoje mnenje!

Sodeluj in pomagaj ustvariti boljšo in pravičnejšo Slovenijo.👇🏻

Hvala!
dr. Anže Logar