nazajNajbrž je. Gotovo so o tem tudi kakšne študije. Nekaj sem jih že pred leti poiskala, pa so se mi zdele površne in nezanesljive; povprečen Američan naj bi poznal 600 ljudi, pa še to številko so raziskovalci posplošeno zvišali z manj kot 300, kolikor jim je pokazala raziskava in se jim je zdelo vendarle premalo.
Zase bi rekla, da sem doslej spoznala veliko ljudi. Ne vem, koliko, zato štejem in ugibam in si mislim, da pa že veliko več od poprečnega Američana. Saj sem bila od majhnega obdana z njimi, z ljudmi: v vrtcu, šolah, krožkih, dejavnostih…, prisegla bi, da sem jih že pred koncem tega dela življenja poznala vsaj 600, toliko verjetno celo po imenih. Poznejših spoznavanj je bilo pa še mnogo več. Res je najbrž, da so se v velikem delu manj vkoreninila v moje življenje kot tista prva, ampak številko so pa močno povečala.
Tako da tega odgovora torej ne vem.
Vem pa, da sem imela zelo različne izkušnje. Z mnogimi ljudmi, ki sem jih spoznala, nisem imela nič skupnega. Nekaterih tudi nimam v lepem spominu. S kakšnim se sploh ne bi rada še kdaj srečala. Vem tudi, da vseh teh ni bilo toliko, da bi mislila, da jih je veliko.
Vem tudi, da že dolgo ljudi ne znam razdeliti na leve in desne. To se mi zdi, oprostite, mal mim. Ker mislim, da danes ljudi družijo in ločujejo druge reči, pa tudi drugačna prepričanja in hotenja kot tedaj, ko so nastajale ideologije časov, ki so minili. Vrednote so se najbrž manj spremenile, ampak stremljenja, želje, interesi so pa danes razumljivo drugačni kot v času druge polovice 19. stoletja, ko smo se začeli Slovenci s takim veseljem deliti in ob tem nastajati kot narod. Bi rekla, da je čas, da to ugotovimo in se nato temu primerno obnašamo. Tudi delimo se lahko potem temu primerno, če se nam bo zdelo, da je to bistvena narodna značilnost slovenstva, ampak dajmo se premaknit naprej.
Doslej sem se že nekajkrat prepričala, da lahko en človek stori veliko. Tako so nastali izjemni dosežki človeštva, tako izjemni, da jih imamo za čudež in se jim čudimo ter jih občudujemo, od Siktinske kapele do Rogličevega klanca na Giru. Dosežki skupnosti, kot so načrt za sobivanje ali odločitev za most, tunel in osvetljeni pločnik pa po definiciji niso stvar posameznika in celo ne posameznikov, ampak ljudi, ki se odločijo, da bodo skupaj. Skupnost ni seštevek robinzonov in še manj tistih, ki si bolj želijo drug drugemu kaj podreti kot pa skupaj kaj postaviti.
Zdaj sem torej spet spoznala nekaj ljudi in ker nas je skupaj dvanajst in radi sodelujemo, smo naredili Platformo sodelovanja. Kakšnega poznam dlje in dobro, nekaj je takih, da se sicer poznamo, a ne dobro, nekaterih pa doslej sploh nisem poznala. Zdi se mi, da se vsi trudimo, da bi našli tisto, kar nam je skupno in da bi ob tem radi navdušili še koga, da bo raje pomagal graditi kot rušiti.
In spet nekaj ugibam, nekaj pa vem.
Vem, da bi me mama, če bi bila še tu in bi jo, kot jo je zmeraj, vse zanimalo, vprašala: Kakšna pa je Eva? In preden bi jaz karkoli odgovorila, bi dodala še: Ona je iz Vipave, verjetno je stara mama poznala nehne. Pri tem bi namesto njene namenoma rekla nehne, tako po črnovrško, da bi bilo jasno, da je historično in geografsko vzeto med enimi in drugimi samo Col in da sva gotovo obe zrasli ob istih pripovedih o Erazmu in češnjah in bova torej že kako shajali. In oče, če bi z njim še lahko govorila o tem, bi mi rekel: No, zdaj ste se skupaj nečesa lotili, to je dobro, veliko lahko naredite, saj vsi nekaj znate in tisti zdravnik se mi zdi v redu. Kot bi hotel reči, prvo pomoč imaš pri roki, če bo kaj narobe. Ampak le pojdi, kar hodi, pa smeri se drži, saj si tabornica.
Tako srečo sem imela v življenju: da mi nikdar ni nihče rekel, naj se s kom ne družim ali pa naj koga preziram ali sovražim ali se ga bojim. In potem sem imela še srečo, da sem spoznala toliko ljudi, da zdaj lahko vem, da je med njimi več dobrih kot slabih. In da je celo v vsakem posebej več dobrega kot slabega, v vseh skupaj pa je nato dobrega toliko, da se vedno dobro izide, če seštejemo.
No, saj sem rekla, da bo osebno.
