nazajMoja Slovenija je drugačna. Slovenija, kot si jo predstavljam čez dvajset ali trideset let, ni nadaljevanje današnje Slovenije. Zame in za mojo generacijo štirideset-in-nekaj-letnikov je današnja Slovenija preveč razdeljena med vaše in naše, med bele in črne, modre in rdeče, rumene in zelene, katerih glavna politična strast je izčrpavanje v medsebojnih bojih brez koristi za državo, za vse nas. Stanje neproduktivnih bojev, značilno za vse prejšnje vlade in sestave parlamentov, je po izpolnitvi ključnih nacionalnih projektov v devetdesetih in dvatisočih postalo akutno. Vse bolj postaja jasno, da celotna politika nima jasnih idej, kaj narediti z republiko v naslednjih nekaj desetletjih.
Prva republika je bila čas velikih projektov. Ustvarjena je bila nacionalna država, Slovenija je postala polnopravna članica mednarodne skupnosti in se pridružila najpomembnejšim integracijam sodobnega sveta. Postavljeni so bili sistemski okvirji za življenje v novi politični skupnosti. Po tem, ko je uspešno izpeljala vse pomembne nacionalne projekte, se za slovensko politiko zdi, da se je znašla v slepi idejni ulici. Da nima navdiha, kaj sploh storiti s to državo. Da ne premore konsenzualne zgodbe o primerni nadaljnji poti za naslednjih dvajset ali trideset let. Da se ni usposobila za premišljanje izzivov prihodnosti in da nanje v najboljšem primeru odgovarja zgolj površno in parcialno.
Politika ima v vsakem obdobju specifično nalogo. Po drugi svetovni vojni je bila naloga politike odgovarjati na izziv »potrebujem«. V razrušeni povojni Evropi je politika ustvarjala eksistenčne pogoje za čimbolj normalno in bogato življenje. Z graditvijo povojnih političnih, socialnih in gospodarskih sistemov ji je to dobro uspevalo. Proces medsebojnega integriranja evropskih držav je kontinentu prinašal mir, gospodarsko in socialno blaginjo.
Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih se je začel proces, ki je sedaj na svojemu koncu. Neoliberalna in neokonservativna politika sta prvi začutili, da ljudje ne več zgolj »potrebujejo«, ampak tudi »želijo«. Tisto, kar je v povojnem času lahko zagotavljala zgolj država in politika, je bilo zagotovljeno. Sistemi držav blaginj so bili izgrajeni, življenja ljudi relativno vedno bogatejša. »Želim« je bil izziv politiki nove dobe, ko se je ljudem zazdelo, da za ustvarjanje lastnih življenj ne potrebujejo več države in politike v prejšnji obliki, pač pa zgolj kot nočnega čuvaja, ki s strani pazi, da so ustvarjeni pogoji za enakopravno izpolnjevanje njihovih »želja«.
Politika prihodnosti, kot se nakazuje danes, bo morala odgovarjati na izziv »zmorem«. Evropske politične skupnosti so se razvile do te mere, da ključna naloga politike ni več ustvarjanje osnovnih eksistenčnih pogojev kot v povojni Evropi niti vsesplošna deregulacija, kjer bi se vsak zanašal nase in upal na najboljše individualne priložnosti. Izziv »zmorem« se ne bo nanašal več na zadovoljevanje klasičnih materialnih potreb, pač pa predvsem t. i. postmaterialne potrebe, npr. srečo, stabilnost življenjskih potekov, kreativnost življenjskih stilov, dostojanstvo vsakega posameznika/posameznice itn. Politika bo soočena z izzivom, kako ustvarjati kreativno okolje za doseganje postmaterialnih potreb. Politika se bo morala usposobiti, da bo omogočala in navdihovala.
Navdihujoča politika je lahko odgovor na »zmorem«: pomeni aktivno ustvarjanje možnosti za samorealizacije želja in interesov posameznikov. Kreativni posameznik 21. stoletja ne potrebuje pokroviteljske politike (da o omejujoči sploh ne govorimo), da bi zanj neposredno skrbela in se vmešavala v njegove zadeve. Potrebuje pa aktivno okolje, ki mu bo omogočalo in ustvarjalo pogoje za uresničevanje ambicij skozi vsestransko lastno kreacijo. Samo takšno okolje lahko aktivno spodbuja priložnosti za pridobitev temeljnih dobrin kot so izobraževanje, zaposlitev, dohodek, bogastvo in sreča.
Priložnosti globaliziranega sveta ni mogoče izkoristiti, če mora človek najpoprej biti goli boj za preživetje. Zavestno in namerno izpostavljanje ljudi tržnim in drugim silam z idejo, da bodo ljudje v zanje pretečih eksistencialnih razmerah delovali samoohranitveno in s tem v najboljšem interesu sebe in posledično gospodarstva, v nasprotju z neoliberalno ideologijo ne rojeva vedno najboljših rezultatov. V takih pogojih želijo ljudje predvsem ohraniti svoj borni status. Ne želijo še dodatno tvegati in sodelovati v priložnostih globaliziranega sveta. Zaradi strahu pred izgubo ekonomskega, socialnega ali družbenega položaja so njihovi kreativni potenciali ohromljeni.
V Sloveniji smo pred temeljnim družbenim vprašanjem: ali želimo ohraniti stanje, ki ga imamo in ki je po mnenju mnogih na raznih področjih neprimerno, ali pa ga spremeniti. Poiskati bi bilo treba najširši konsenz o tem, kaj in kako spreminjati, če sploh. Pri tem državljani ne samo smemo, ampak moramo zahtevati najboljše idejne rešitve, ki bodo omogočale spodobna in bogata življenja posameznikov in skupnosti. Ne moremo se zadovoljiti s tretjerazrednimi prepisanimi idejami od kdove kje. Zadovolji nas lahko samo najboljše. Inovacije za izboljšanje pogojev življenja v svetovnem merilu bodo zgolj dovolj dobre.
V Sloveniji je čas za drugačno republiko. Zgodovina nas uči, da je čas za novo republiko takrat, ko se izpoje stari družbeni vzorec in začnejo kazati kronične anomalije sistema. V drugačni republiki bi morali enkrat in za vedno končati z »našimi« in »vašimi« na vseh ravneh. V njej bi se morali vsi počutiti enako doma, ne glede na versko, politično ali zgodovinsko prepričanje. Truditi bi se morali, da za vse veljajo enaki vatli, da se za vse pravica deli slepo. Vzdrževanje dveh vzporednih ideoloških blokov z vsemi njunimi organizacijami je nesmiselno zaradi naše omejenosti človeških virov, energije in financ. Blokovstvo, ki v dobi družbenih medijev pogosto prehaja v odkrito sovraštvo do drugih, ne prispeva k dvigu kvalitete življenja nikogar. Oblast ni namenjena zadovoljevanju privatnih interesov, odgovorna je za pravičen in enakomeren razvoj celotne skupnosti. Samoomejevanje ni lažna skromnost, ampak naj bo način izvajanja oblasti na vseh nivojih.
Naš cilj mora biti stabilna in mirna država, v kateri bo prijetno živeti.
Skoraj enak tekst, kot ga objavljam tule, sem objavil v Sobotni prilogi Dela februarja 2008. Minimalno sem vanj posegel zaradi kronoloških razlogov. Objavljam ga z namenom, da nam vsem služi kot opomin, kako malo se je v petnajstih letih spremenilo in da je čas za povsem nove rešitve razmišljanja in delovanja. Kritika v tem tekstu je obenem samokritika za vse tisto, kar bi lahko bilo storjeno drugače, pa ni bilo, v dveh vladah, v katerih sem sodeloval. Ideja Platforme sodelovanja je na moč podobna mojim idejam iz 2008 – da se o naših skupnih zadevah pogovarjamo in slišimo, predvsem pa da iščemo rešitve za naprej.
